Moja 1. in 2. porodna zgodba & zakaj se je dobro pripraviti na porod
Ko sem bila prvič noseča, se na porod nisem posebej pripravljala. Vedela sem, da bo težko, vendar me ni bilo strah. Zaupala sem stroki in osebju v porodnišnici. Zakaj ne bi? Prebrala sem nekaj slabih izkušenj, vendar sem prišla do zaključka, da so nekatere ženske pač preveč občutljive. Nekako sem imela predstavo, da so carski rezi in zapleti pri porodih izredno redki in mislila sem tudi, da je vaginalni porod v porodnišnici naravni porod. Z besedo doula sem se med prvo nosečnostjo srečala, vendar se nisem poglabljala vanjo, ker sem bila prepričana da je le neka modna muha. Kdo potrebuje popolnega neznanca pri tako intimnem dogodku? Danes mi je takšno razmišljanje smešno, kajti tistih ljudi v porodnišnici, ki so skakali not in ven iz moje porodne sobe sploh nisem poznala, doula pa je ob porodu pravzaprav že del družine… Porod ni le nek fizični dogodek, pač pa je tudi tako psihološki kot spiritualni. Tega nisem vedla. Nisem imela doule, ki bi me naučila, kaj se z mano in dojenčkom med porodom dogaja na vseh nivojih.
1 POROD
Bil je četrtek, ko sem zjutraj na hlačkah opazila nekaj krvi… Nisem se ustrašila, ker sem nekaj že slišala o čepu, ki se odlušči pred porodom. Bila sem vesela, vendar se ni še nič začelo. V ponedeljek zjutraj, dan pred predvidenim datumom poroda, sem šla na zadnji pregled h ginekologu. Ta je opazil, da sem spodaj zelo “mokra” in da bi bilo pametno iti na pregled v porodnišnico, ker mi najverjetneje že po malem odteka voda, kar naj bi bilo zelo nevarno.
Šla sem v porodnišnico in na testu za plodovnico je res pokazalo, da mi le ta odteka. Bila pa sem tudi že 3 centimetre odprta, čeprav nisem imela še nobenih popadkov. Iz previdnosti, ker se mi je “mogoče” nekaj začelo dogajati že v četrtek, sem seveda dobila antibiotike.
Ginekologinja je rekla: “Če bi bili drugorodka, bi vam dali umetne popadke in že namestili v porodno sobo, ker pa ste prvorodka, bomo šli počasi in vas namazali z gelom spodaj, da malo predramimo maternični vrat.” Mislila sem, da je bilo vse to ok. Danes pa vem, da ni bilo in se je tako tudi izkazalo. Poslali so me na oddelek, kjer sem takoj začela dobivati popadke na 3 minute. V sedmih urah so prerastli iz blagih v ostre in čeprav se nisem nič odpirala, so me poslali v porodni blok. Dobila sem klistir, umetne popadke in seveda sem prosila tudi za nekaj proti bolečinam, kar me je le omamilo, pomagalo pa ni.
Nisem se veliko zavedala, utapljala sem se v bolečini in ves čas prosila mojega, da me masira po križu. Priklenjena sem bila na posteljo in CTG. Babica je bila mlada in prijazna, vendar je ves čas hodila še po druge. Bili so vsaj štirje. Z zaskrbljenimi obrazi so gledali CTG in me vaginalno pregledovali. Dobila sem kisik. Dali so mi vedeti, da ne diham pravilno, da ne sodelujem, tako kot bi mogla. Nisem smela mrmrati, čeprav mi je to tako “pasalo”. Počutila sem se krivo, da otročičku nekaj ne paše, ker jaz počnem nekaj narobe. Ampak kaj? Bila sem že čisto zadeta, oni pa so kar naprej prihajali in odhajali v mojo sobo.
Po treh urah nevzdržnih bolečin v porodni sobi, so se odločili, da mi bodo naredili carski rez. Ne vem kaj točno je bilo narobe, rekli so samo, da malemu nekaj ne paše. Mislim, da je bil že utrujen od vseh njihovih umetnih načinov, da bi ga spravili ven. Preplavilo me je olajšanje ob vedenju, da bo kmalu vsega konec. Podpisati sem morala neke liste in odpeljali so me stran od partnerja v operacijsko sobo. Anestezist me je že skoraj uspaval, ko me je porodničar še zadnjič vaginalno pregledal in rekel: “Tole bi morali vaginalno, bilo bi hitreje.”
Ali se norčujejo? “Ne,” se nisem strinjala. Ni me bilo strah carskega reza, ker sem ga imela za nekaj povsem “normalnega”. Ponekod se ženske same odločajo zanj. Hotela sem, da je že vsega konec. Nisem več imela moči.
“Če gospa ne sodeluje, ne morem jaz namesto nje…” sem slišala. Takrat mi je nekaj reklo, da zmorem. Želela sem si vaginalno roditi in nisem hotela obupati. Našla sem tisti kanček poguma in rodila svojega prvega sina. Vaginalno. Z dvema potiskoma in krikom na vso silo. Kljub prerezu presredka, sem se raztrgala. Uspavali so me, da so me lahko zašili. Danes se sprašujem ali je bilo to sploh resnično potrebno, ali pa so to storili, ker so pač že imeli pripravljeno operacijsko. Otroka so mi le na hitro pokazali, na dva metra stran, potem pa ga odpeljali, čeprav z njim ni bilo čisto nič narobe. Prvič sem ga srečala šele po dvajsetih minutah v porodni sobi, ko se je ta že stiskal k očku.
Kljub vsemu kar se je dogajalo, sem imela do prvega poroda dober odnos. Imela sem ga za lepo izkušnjo. Verjela sem, da drugače ne bi šlo in je pač tako moralo biti. Hvaležna sem bila zdravnikom, da so tako dobro skrbeli zame, nevede da so prav oni zakuhali skoraj vse zaplete.
2 POROD
Potem pa sem drugič zanosila. Takrat sem šele spoznala, da je, čeprav sem se prepričala drugače, prvi porod v mojem telesu pustil spomin, ki ni bil prijeten. Bala sem se spet roditi. Že dve leti sem bila mama in to človeka spremeni. Sedaj nisem več na vrat na nos kar slepo zaupala, ampak sem brskala globje in iskala res najbolj naravne in možne rešitve za težave. In tudi za porod je bilo tako. Ko sem začela prebirati o porodu doma, sem takoj začutila, da je to to. Takrat sem tudi na doule začela gledati drugače.
Zaradi okoliščin na koncu porod doma ni prišel v poštev. Kljub temu pa mi je bilo jasno, da o porodu pravzaprav ne vem ničesar, pa čeprav sem enkrat že rodila. Tokrat sem začela brati knjige in spoznala kaj je pravzaprav resničen naravni porod. Odločila sem se, da se bom na porod pripravljala z doulo, ki pa žal v porodnišnico takrat ni smela zraven.
Hvaležna za vso znanje, ki sem ga dobila, me poroda ni bilo strah. Ravno nasprotno, zelo sem se ga veselila. Napisala sem podroben porodni načrt. Zadnje tedne pred porodom, sem skrbela za veliko mero srečnega in ljubezenskega hormona, se razvajala in počela stvari, ki so me veselile. Zvečer na predvideni datum poroda, sem dobila občutek, kot da bi se polulala. Odluščil se mi je čep, ker je bil izcedek roza. Počasi sem začutila, da se začenjajo popadki. In res, čez dve uri so bili že super redni. Poskusila sem se naspati. Ko pa je bilo ob dveh zjutraj že zelo intenzivno, sem si naredila prijetno vzdušje in v miru, v temi predihavala popadke. Skočila sem pod tuš, se zibala na žogi in poslušala prijetno glasbo. Ob štirih zjutraj sem zbudila mojega, da sva se odpravila v porodnišnico, ker so bili redni popadki že na 3 minute. Plan je bil odpraviti se čim kasneje. Kot drugorodka pa vseeno nisem želela roditi v avtu, ker sem vedela, da bi v porodnišnici otroček najverjetneje preventivno dobil antibiotike itd.
Ko sem prispela v porodnišnico, so se popadki ustavili. Nisem mogla verjeti. Očitno se je moje telo spomnilo okolja in ni želelo biti tam. Mogoče pa mi je bilo samo resnično neprijetno, ker smo mojega partnerja pustili zunaj porodnišnice za zaklenjenimi vrati. Mogoče mi je vsa hlad rutinskih postopkov odgnala vse naravne hormone.
Ginekologinji nisem dovolila, da me vaginalno pregleda. To je upoštevala, čeprav me je zaradi tega poslala na oddelek. “Ker ste drugorodka, lahko zdaj zdaj rodite, sploh ker mi ne dovolite, da vas pregledam in ne vem koliko ste odprti. Moramo biti previdni.” Želela sem si iti domov. Ves dan v porodnišnici sem prosila ali lahko grem, pa so mi govorili, da ne. Na koncu sem se sprijaznila, da sem v porodnišnici in da moram biti mirna in dobre volje, če sem želela, da porod naravno napreduje. Poleg tega sem bila tako jezna, da sem se bala, da če bi odšla domov, se najverjetneje sploh ne bi vrnila, kar seveda ne bi bilo pametno. Odločila sem se, da bom rodila tisto noč. Spet sem si naredila prijetno vzdušje, hodila gor in dol po sobi, plesala in poslušala glasbo. Čez cel dan sem imela popadke na 20 min. Ko se je zvečerilo, pa so povsem prenehali. Dobila sem dve ure počitka. Hvaležna sem bila, vedela sem, da moje telo točno ve kaj potrebuje.
Ko sem se prebudila iz dremeža, sem začutila pok med nogami in ko sem se vstala iz postelje, se mi je po stegnih ulila voda. Šla sem pod topel tuš, lulat in kakat, potem pa so me namestili v porodno sobo.
Takrat sem spoznala babico in skupaj sva šli čez porodni načrt. Soba je bila zatemnjena. Večino časa aktivnega poroda sem stala, babica pa mi je masirala križ. Popadke sem veliko lažje prenašala kot pri prvem porodu, ker sem si med njimi lahko zares odpočila, saj sem jih skoraj do samega konca imela na 5 minut. Kar je bila tudi opomba babice, da bi morali biti bolj pogosti.
Ko sem čutila, da me “tam spodaj” že vse tišči sem tudi prvič dovolila, da me babica vaginalno pregleda (brez žal ni šlo). Za nekaj časa sem šla tudi na vse štiri, na posteljo, ko pa sem čutila pritisk, sem legla na bok, da mi je babica lahko s toplo kompreso pazila presredek. Zdelo se mi je, da se vse odvija zelo počasi – čutila sem, kako se glavica spušča in krona. Prvega otroka sem iztisnila iz sebe tako na hitro, da niti dojela nisem. Tokrat pa mi je bil dan zavestni porod, ki mi je bil veliko bolj všeč. Še glavico sem pobožala, ko je pokukala ven.
Tokrat je bil tudi moj partner deležen rojstva svojega drugega sina. Prvič je bil tega prikrajšan, ker sem rodila v operacijski. Takoj so ga dali k men in počakali s prerezom popkovine, vendar ne tako dolgo kot sem si sama želela. Prva ura ni bila neokrnjena. Vzeli so mi ga, da so ga umili, stehtali in oblekli. Čez nekatere postopke v porodnišnicah žal ne grejo, kar se mi ne zdi prav.
Kljub vsemu je bil drugi porod veliko bolj naraven od prvega. Rodila sem s svojimi hormoni in popadki, brez protibolečinskih sredstev in imela veliko večje zavedanje svojega telesa in dogajanja v njem. Vse to se je vsaj v mojem primeru odražalo tudi na dojenčku. Prvi je bil neverjetno nemiren in jokav, pri drugemu se je videlo, da je imel miren porod. Mislim, da bi se vsaka ženska morala poučiti o naravnem porodu in imeti doulo, ki bi ji pomagala do lepe izkušnje. Če se v drugo jaz ne bi pripravila na porod, bi ob prihodu v porodnišnico dobila umetne popadke (ker so moji pač zatajili) in še tisto jutro rodila. To vem, ker se je ženski, ki je bila na poporodnem oddelku z mano v sobi zgodilo prav to – drugorodka, popadki so se ji prenehali ob prihodu, dobila je umetne popadke, ker je bila že 4 centimetre odprta. Priprava na porod mi je prinesla veliko suverenost, saj sem se zaradi znanja znala postaviti zase, in pa tudi malenkost manj boleč porod, saj na bolečino drugače gledaš. Drugi porod je bil veliko bolj izpopolnjujoč, sem pa prepričana da bo tretji, ko bom zagotovo rodila doma, tudi z doulo, še bolj.